Stroji za preizkušanje kolesnih oboročev so znani in se med sebo ločijo v glavnem po načinu vnosa obremenilnega momenta. Glede na način vnosa upogibnega momenta lahko stroje za preizkušanje trajne trdnosti kolesnihh obročev razdelimo v dve skupini.
Pri prvi skupini je na koncu upogibne ročice nameščeno breme, ki z lastno težo deluje v ravnini platišča in prek upogibne točice ustvarja moment v prirobnici kolesa . Tako ustvarjen moment ima vseskozi enako smer in velikost delovanja. Vrtilni moment v platišču dobimo z rotacijo platišča.
Pri drugem postopku pa kolesni obroč miruje. Sedaj rotira upogibna ročica na kateri je nameščena utež. Rotirajoča utež ustvarja centrifugalno silo, ki prek upogibne ročice ustvarja upogibno moment v platišču. Ker vektor centrifugalne sile kroži sorazmerno s frekvenco obratov upogibne ročice , kot rezultat tega dobimo krožeči upogibni moment.
Zadnji postopek ima kar nekaj prednosti zato ga v praksi pogosteje srečujemo. Večina prednosti drugega postopka temelji na dejstvu, da pri njem obroč miruje.Tako je med preizkušanjem možno opazovati nastanek in širjenje razpok. Poleg tega je kinetična energija znatno manjša kakor pri prvi izvedi, zaradi manjše rotirajoče mase, kar zahteva tudi manjšo pogonsko moč. Z manjšo rotirajočo maso se zmanjša tudi reakcijski čas krmiljenja upogibnega momenta. Nevarnost nesreč je manjša kakor pri prvem postopku poleg tega pa lahko dosežemo večje število obratov, kar vodi h krajšemu preizkušanju.
Razen tega ima drugi postopek precejšnjo prednost pri izvedbi merjenja upogibnega momenta odklona upogibne ročice.
Posamezne vrednosti, kot so reguliranje konstantnega upogibnega momenta za vsako ravnino bremena, nadzorovanje trdnosti kolesnega oborča ter merjenje odklona vzbujevalne palice bodo v sledečih poglavju podrobneje opisane.
Na naslednji skicah so prikazani primeri vpetja za oba načina vnosa upogibnega momenta.