Leta 1992 so na univerzi Tennesee, univerzi Emory (Atlanta) in v Oak
Ridge National Laboratory razvili platformo Parallel Virtual
Machine System, ki pa za razliko od prejsnjih omogoca, da
si posamezni racunalniki lahko delijo procedure na mrezi, kot
tudi lokalno med procesi v multiprocesorskih ali vektorskih
sistemih[GBD
94]. Sele v zadnji verziji zdruzuje
multiprocesorsko arhitekturo in mrezo delovnih postaj. Trenutno
deluje na vecini operacijskih sistemov Unix in na nekaterih
paralelnih racunalnikih kot so: iPSC/860 (Intel), Paragon XPS5
(Intel) in 32-node CM5 (Thinking Machines Corp.).
PVM omogoca dinamicno kreiranje procesov -- novi racunalniki se lahko prijavljajo v skupino, procesi lahko brisejo in ustavljajo druge procese. Komunikacija med procesi je mozna z rutinami v katerih ni potrebno vnaprej alocirati vmesnih pomnilnikov. Kodiranje in dekodiranje podatkov je transparentno ne glede na sistem, ki ga uporabljamo. Poleg osnovnih ukazov za komunikacijo so mozna tudi zdruzevanja v skupine (group operations) s sinhronizacijo nalog in globalno posiljanje sporocil (broadcasting). Vsak proces lahko komunicira in se sinhronizira z drugimi. Zaradi popolnosti in enostavnosti je knjiznica PVM dobila siroko podporo na razlicnih podrocjih paralelnega racunanja.